RAZŠIRJENOST
STENICE VRSTE Nezara viridula V
SLOVENIJI
Meta
VIRANT DOBERLET1,
Vladimir MEGLIČ2 , Jelka ŠUŠTAR VOZLIČ3
1
Nacionalni
inštitut za biologijo, Oddelek za fiziologijo vretenčarjev, SI-1000 Ljubljana,
Slovenija
2, 3
Kmetijski inštitut Slovenije, Oddelek za poljedelstvo in semenarstvo, SI-1001
Ljubljana, Slovenija
Stenica vrste Nezara viridula (L.) (zelena smrdljivka) (Heteroptera: Pentatomidae) je v svetu eden od ekološko in ekonomsko pomembnejših rastlinskih škodljivcev, saj se hrani na rastlinah iz preko tridesetih družin. Največ škode povzroča na poljih fižola, soje, zelja, paradižnika, paprike, krompirja, bombaža, prosa, pšenice, riža ter v nasadih breskev, citrusov ter lupinarjev. Biotično zatiranje tega škodljivca s parazitskimi muhami in osami se je izkazala za manj učinkovito od pričakovanj, feromonske pasti so se v naravi izkazale za neučinkovite, uporaba visokih odmerkov insekticidov razpršenih po velikih povšinah pa je čedalje bolj nezaželena. Razumevanje genetske sestave in ekoloških značilnosti lokalnih populacij postaja čedalje pomembnejše pri učinkovitem zatiranju škodljivcev, napredek v aplikativni entomologiji pa pogosto ovirajo težave v taksonomiji žuželk. Geografski izvor zelene smrdljivke je še vedno nejasen. Kot najbolj verjetni območji se omenjata vzhodna Afrika in/ali mediteranska regija. Šele v zadnjih 250 letih naj bi jo s trgovanjem in razvojem kmetijstva razširili po vsem svetu. Geografski položaj postavlja Slovenijo v območje, v katerem se po vsej verjetnosti nahaja prvotna domovina zelene smrdljivke. Stenica te vrste je zelo pogosta v pasu od obale do Kraškega roba in v predelih pod vplivom mediteranskega podnebja (Nova Gorica, Tolmin). Zelene smrdljivke, ki jih najdemo na različnih kontinentih se med seboj morfološko ne razlikujejo. Rezultati nedavnih raziskav pa kažejo, da obstajajo med geografsko ločenimi populacijami precejšnje razlike v paritvenem vedenju. Analizirali smo časovne parametre vibracijskih napevov poleg tega pa tudi genetsko variabilnost zelenih smrdljivk iz Slovenije, Italije, Francije, Grčije, Zahodne Indije (Guadeloupe), Kalifornije in Brazilije na osnovi biokemičnih markerjev. Rezultati kažejo, da obstajajo značilne razlike med populacijami.
ABSTRACT
The southern green stink bug Nezara viridula (L.) (Heteroptera: Pentatomidae) is a global pest of considerable ecological, agricultural and economical interest since it feeds on plant species of more than 30 families. Hosts crops of economic importance include beans, soybeans, cabbage, tomatoes, peppers, potatoes, cotton, sorgum, wheat, rice, peaches, citrus, pecan and macadamia nuts. Biotical control with imported parasitic flies and wasps proved to be less effective than expected, field tests of pheromone traps failed to yield expected results and because of potentially dangerous side effects, the application of insecticides over wide area is increasingly less desired. Understanding the genetic structure and the ecological features of local populations is important for effective pest management of insect populations and progress in applied entomology is frequently hampered by taxonomic problems. Geographical origin of Nezara is still uncertain but the ancestral home of this species is presumed to be eastern Africa and/or Mediterranean. During the last 250 years it was spread world wide with human trade and agriculture. Slovenia falls into the area of potential endemicity and this species is very common along the Slovenian coast of Adriatic sea and spreads up to the edge of Kraški rob and to the parts influenced by Mediterranean climate (Nova Gorica, Tolmin). Southern green stink bugs found today on different continents do not differ morphologically. However, more detailed studies of ecology and mating behaviour of this species revealed substantial differences in mating behaviour among populations on different continents. Populations from Slovenia, Italy, France, Greece, French West Indies (Guadeloupe), California and Brazil were asseyed for temporal parameters of their vibrational songs and for biochemical genetic variation. Results indicate that there are consistent differences among populations.